(…)
hrvatski prijevod obreda oblačenja kod benediktinki, tražio je od mene da mu prevedem neki liturgijski tekst. Isto tako me je zadužio s prijevodom jedne enciklike Pape Leona XIII.
On je u svakom slučaju bio čovjek enciklike. Za njega je Papina riječ bila svetinja… »Sentire cum Ecclesia – Osjećati s Crkvom« to je bilo utjelovljeno u njemu. Kod njega to nije bila samo neka vojnička poslušnost i pokornost nego ljubav prema Crkvi. Ta je ljubav govorila iz svake njegove riječi…«
Često je Kardinal znao reći pred svojim prijateljima kako zahvaljuje jednom blizom Merčevom suradniku da je postao svećenik. Bio je to dr Drago Cerovac, Ivanov prijatelj i član predsjedništva Hrvatskog Orlovskog Saveza. Kardinal je to pismeno saopćio njegovoj supruzi, kad je dr. Cerovac umro 1978. g. Evo izvatka iz tog njegovog pisma:
»Uvijek sam ga se rado i sa zahvalnošću sjećao kao starijeg kolege iz gimnazije koji me je doveo u katoličku organizaciju i koji je u neku ruku bio oruđe Božje providnosti za moje svećeničko zvanje.«
Bila je to Marijina kongregacija koja je postojala uz baziliku Srca Isusova u Zagrebu. Vodio ju je o. Bruno Foretić, isusovac. Kao kongreganist obavljao je mladi Franjo duhovne vježbe u isusovačkoj rezidenciji u Palmotićevoj ulici i pod jednim duhovnim vježbama odlučio se za svećeničko zvanje. Još danas isusovci pamte sobu u kojoj je Kardinal stanovao za vrijeme tih duhovnih vježbi. On je naime sam to spominjao kada bi posjećivao isusovački samostan.
Kao bogoslov Franjo Šeper održavao je vezu s Ivanom Merzom preko pisama i osobnim kontaktom, kao što spominje u svojoj izjavi.
Kada su ovih posljednjih godina naši mladi hodočasnici hodočastili u Rim za 1. svibnja, redovito su posjetili i našega Kardinala, koji im je među ostalim pripovijedao i o svojim susretima i dojmovima o Ivanu Merzu.
Upravo na Kardinalovo zalaganje otvoren je 1958. godine proces za beatifikaciju Ivana Merza.
Nakon što je tijelo Ivana Merza preneseno s Mirogoja u baziliku Srca Isusova, naš Kardinal, prigodom svoga uobičajenoga posjeta svome ispovjedniku o. Kukuli, isusovcu, redovito je posjetio i Merčev grob i ondje se pomolio.
Posljednja Kardinalova izjava u javnosti bila je preko Radio-Vatikana u kojoj se osvrnuo i na neistinita pisanja o Ivanu Merzu. Kardinalovu izjavu objavila je u cijelosti AKSA br. 44, od 6. XI. 1981. Kardinal svega dva mjeseca prije svoje smrti izjavljuje i ovo: »Mogu reći Merz je bio u neku ruku i mojim duhovnim učiteljem, čime se uvijek ponosim.«
Božidar NAGY
NOVI HRVATSKI SVETNIŠKI KANDIDAT
Tine DEBELJAK, «Novi Hrvatski Svetniški kandidat», Slovenski tjednik: Slobodna Slovenija, Argentina, Buenos Aires, 30. svibnja 1982., br. 19. str. 2
Dr. Tine Debeljak
Međ knjigami in revijami
Iz Zagreba smo dobili majhno knjižico, ki jo je izdala Postulatura Ivana Merza z naslovom TKO JE IVAN MERZ? (str. 88). Marsikdo med nami si bo postavil isto vprašanje: Kdo je bil Ivan Merz?, o katerem se piše zadnja leta mnogo med Hrvati kot kandidata za svetnika, prvem in dozdaj edinem hrvatskem iz laiških vrst, za katerega se je vidno zelo ogreval pokojni kardinal Šeper in mu pripravljal pot v Vatikanu. Mnogi med nami, zlasti starejši mojih let – pa se bodo spominjali, da je nekoč Ivan Merz igral veliko vlogo v slovensko-hrvatskih stikih v vrstah hrvatskega katoliškega gibanja po prvi svetovni vojski, gibanja, ki je izhajalo iz pobude krškega škofa našega dr. Antona Mahniča. Mnogokrat je bil v Ljubljani na skupnih sejah slovenskega Orla, tedaj zelo ozko povezanega s hrvatskim Orlom. Ruda Jurčec v Luči in sencah večkrat govori o njem in stikih z njim v slovenskem Orlu. Merz se je udeležil že prvega izleta slovenskih Orlov v Mariboru 1. 1920 in govoril o njem. Bil je dolgo vrsto let tajnik in podpredsednik predsedstva hrvatskega Orla ter je ostal prav do smrti 1. 1928, torej eno leto pred ukinitvijo Hrvatskega Orla po 6. majski kraljevi diktaturi. Umrl je v Zagrebu 1. 1928. –
Ivan Merz se je rodil v Banjaluki 1. 1896, bivšemu poklicnemu oficirju v avstrijski vojski, ki pa je bil tedaj načelnik železniške postaje. Ivan je izšel iz liberalne družine, pa se je že v času gimnazije razvil v gorečega katoličana. Prva ljubezen mu je bila tragična: deklico, ki jo je ljubil, mu je zapeljal brezvestnež in ona je napravila samomor. Do smrti je ohranjal nanjo idealen spomin in se zaobljubil, da bo do poroke oz. do smrti ohranil sv. čistost. Po maturi je šel v oficirsko šolo, pa jo po treh mesecih zapustil, preživel vso vojsko na Soči in potem šel na Dunaj študirat književnost, romanistiko in germanistiko. Dve leti je bil v Parizu, univerzo pa je končal v Zagrebu z doktoratom iz francoske književnosti. Vse življenje je bil potem profesor na nadškofijski gimnaziji v Zagrebu, kjer je umrl 32 let star.
To je vse njegovo življenje. Toda pdno duhovne religiozne vsebine. Kristas in Cerkev. Njegov dnevnik, ki ga je pisal od dijaških let, in ga knjižica prgosto citira, kaže globokost njegovega krščanstva.
Njegovo glavno delo pa je bilo Hrvatsko orlovstvo, za katerega je prevedel Terseglavovo orlovsko Zlato knjigo in jo izpopolnil Sploh je Orla napolnil z idejo Katoliške akcije in liturgičnim drhom. Postal je glasnik novega pojmrvanja Cerkve v hrvatskem katoličanstvu.
O tem modernem junaku krščanskih čednosti v najvišji meri daje lep pregled ta knjižica, ki je že tretji življenjepis tega „Apostola mladine“ in orlovstva posebej, kateremu je on dal geslo: „Žrtev-Evharistija-Apostolat“, ki je zdaj vklesano na njegovem grobu v zagrebški cerkvi. Zdaj izhajajo disertacija o njegovem duhovnem bogastvu in nadškof Kuharić je v Sv. Petru prosil papeža za njegovo proglasitev svetniškim kandidatom. Dobro bi bilo, da se tudi Slovenci seznanijo z njegovim živatlenjepisom, ne samo, ker je bil prijatelj Slovencev, ampak ker je tudi pravi duhovni junak „naših dni“, s katerim se je marsikdo med nami celo v življenju srečal.